Poročil iz srečanj iz skavtskega leta 2011/2012 ni. Zato je tukaj skavtski izpit, Pismo voditeljev ob odhodu v klan in poročilo iz tabora 2012
Voditelja čete v skavtskem letu 2011/2012 sta bila Rok Černelič in Jaka Rožman
Pismo voditeljv
DNE 13.08.2012
Dobova
Bodi pripravljen!
Bilo je leta Gospodovega 2007, ko je Baden Powell poklical na posvet Roka, dejavnega želvaka in mu zaupal nalogo, da pokaže brežiški mulariji, kako se zakuri ogenj z eno vžigalico. Kmalu so ugotovili, da če prižigaš ogenj z eno vžigalico, je takrat gotovo večer, kar pomeni, da bomo morali noč preživeti pod milim nebom. Ker nismo znali bivakirati, nas je prišel podučit še skavt Jaka, imenovan tudi živahni tiger.
V vseh letih sobivanja pod nebom, kjer čmrlj leti, pod katerim se skupina brežiških skavtov podi, sva mojstra skavta Rok in Jaka, s 100% izdelanim skavtskim izpitom (glej prilogo 1 in 2) prenašala svoje znanje nate. To sva poskušala narediti v Velenju (2010), ko smo prišli v deželo škrata Bolfenga. Z uspešnim urjenjem in prvimi obljubami smo skavtsko leto zaključili pri Sveti Trojici pri Lenartu (2010) na prvem poletnem taboru čete. Ker očitno to še ni bilo dovolj smo surove ribe čistili in tudi pojedli na Svetem Joštu nad Kranjem (2011). Prišlo je poletje, ko smo se v Sherwoodskem gozdu pri Radečah (2011) družili in urili z Robinom Hoodom. Se še spomniš, ko smo ujeli prvega in vzklikali: »dej ga, dej ga«? Novo skavtsko leto (2011/2012) smo začeli z jesenovanjem v Podgorju pri Pišecah (2011). Dopoldansko delo načrtovanja okolice si moral uporabiti pri večerni nočni igri - skrivalnice. Seveda mojstrov kamuflaže Roka in Jakata nisi mogel odkriti in ujeti. Prišlo je novo leto, gospodarska kriza je bila na vrhuncu, mi pa smo se kljub temu odpravili v deželo kurentov, na Ptuj (2012), kjer smo se v kruti igri imenovani »naredi kepo in zadeni nasprotnika« borili do poznega večera. Plemeniti skavti in vitez Jurij pa so s skupnimi močmi porazili zmaja in Jurij je končno dobil bejbo. Mojstrovalca pa sta zadnjo obrambo sklenila v mestu Mafeking pri Božakovem (2012), kjer si se nevede še zadnjič zbral pod najino taktirko. Se spomniš, kako si vzklikal kot Đorde iz đungle, ko si skakal v Kolpo? Ali pa, ko si mislil da si pretental voditelje, ker si se na potepu peljal z avtom (takih mojstrov se ne da pretentati)?. Ali nisi vesel svojih novih hrvaških prijateljev in svojih voditeljev, ki te lahko brez potnega lista prešvercajo čez Schengensko mejo…
Kljub vsem preglavicam, ki sva jih imela s teboj čutiva zadovoljstvo in polno skavtskega duha, kar sva lahko pridobila le v stiku s teboj. Hvala za vse obiske srečanj, za vse nasmejane obraze, hvala za vse neprespane noči-ko nisi upošteval piska tišine, hvala za vsako uro straže in ujete napadalce, za dobra kosila, ki smo jih v tvojem vodu pojedli, za vsako narejeno odkupnino in za vse skavtske igre, ki smo jih skupaj odigrali in pesmi, ki smo jih skupaj odpeli.
Ker se je najina voditeljska pot iztekla bodo najini izvrstni vlogi z lahkoto zamenjali Jurij, Gloria in pomočnik Primož, katerim želiva čim manj preglavic in obilo uspeha na voditeljski poti.
Ponosno gledava na naše skupne trenutke in ti želiva še mnogo skavtskih užitkov!
Srečno pot, Rok in Jaka
Dobova
Bodi pripravljen!
Bilo je leta Gospodovega 2007, ko je Baden Powell poklical na posvet Roka, dejavnega želvaka in mu zaupal nalogo, da pokaže brežiški mulariji, kako se zakuri ogenj z eno vžigalico. Kmalu so ugotovili, da če prižigaš ogenj z eno vžigalico, je takrat gotovo večer, kar pomeni, da bomo morali noč preživeti pod milim nebom. Ker nismo znali bivakirati, nas je prišel podučit še skavt Jaka, imenovan tudi živahni tiger.
V vseh letih sobivanja pod nebom, kjer čmrlj leti, pod katerim se skupina brežiških skavtov podi, sva mojstra skavta Rok in Jaka, s 100% izdelanim skavtskim izpitom (glej prilogo 1 in 2) prenašala svoje znanje nate. To sva poskušala narediti v Velenju (2010), ko smo prišli v deželo škrata Bolfenga. Z uspešnim urjenjem in prvimi obljubami smo skavtsko leto zaključili pri Sveti Trojici pri Lenartu (2010) na prvem poletnem taboru čete. Ker očitno to še ni bilo dovolj smo surove ribe čistili in tudi pojedli na Svetem Joštu nad Kranjem (2011). Prišlo je poletje, ko smo se v Sherwoodskem gozdu pri Radečah (2011) družili in urili z Robinom Hoodom. Se še spomniš, ko smo ujeli prvega in vzklikali: »dej ga, dej ga«? Novo skavtsko leto (2011/2012) smo začeli z jesenovanjem v Podgorju pri Pišecah (2011). Dopoldansko delo načrtovanja okolice si moral uporabiti pri večerni nočni igri - skrivalnice. Seveda mojstrov kamuflaže Roka in Jakata nisi mogel odkriti in ujeti. Prišlo je novo leto, gospodarska kriza je bila na vrhuncu, mi pa smo se kljub temu odpravili v deželo kurentov, na Ptuj (2012), kjer smo se v kruti igri imenovani »naredi kepo in zadeni nasprotnika« borili do poznega večera. Plemeniti skavti in vitez Jurij pa so s skupnimi močmi porazili zmaja in Jurij je končno dobil bejbo. Mojstrovalca pa sta zadnjo obrambo sklenila v mestu Mafeking pri Božakovem (2012), kjer si se nevede še zadnjič zbral pod najino taktirko. Se spomniš, kako si vzklikal kot Đorde iz đungle, ko si skakal v Kolpo? Ali pa, ko si mislil da si pretental voditelje, ker si se na potepu peljal z avtom (takih mojstrov se ne da pretentati)?. Ali nisi vesel svojih novih hrvaških prijateljev in svojih voditeljev, ki te lahko brez potnega lista prešvercajo čez Schengensko mejo…
Kljub vsem preglavicam, ki sva jih imela s teboj čutiva zadovoljstvo in polno skavtskega duha, kar sva lahko pridobila le v stiku s teboj. Hvala za vse obiske srečanj, za vse nasmejane obraze, hvala za vse neprespane noči-ko nisi upošteval piska tišine, hvala za vsako uro straže in ujete napadalce, za dobra kosila, ki smo jih v tvojem vodu pojedli, za vsako narejeno odkupnino in za vse skavtske igre, ki smo jih skupaj odigrali in pesmi, ki smo jih skupaj odpeli.
Ker se je najina voditeljska pot iztekla bodo najini izvrstni vlogi z lahkoto zamenjali Jurij, Gloria in pomočnik Primož, katerim želiva čim manj preglavic in obilo uspeha na voditeljski poti.
Ponosno gledava na naše skupne trenutke in ti želiva še mnogo skavtskih užitkov!
Srečno pot, Rok in Jaka
Skavtski izpit BOŽAKOVO 2012
Poročilo iz tabora 2012
DNE 25.07.2012
ob 12.00 so se vodi vrnili iz potepa.
POROČILO: vod Metuljev
Vsi smo zaspali po naporni noči, ko je kar naenkrat nekdo začel piskat, vedeli smo, da je to alarm in moramo vsi takoj vstati in iti iz šotorov. Ko smo prišli ven, smo takoj vedeli, za kaj gre. Ukradli so nam zastavo in morali smo narediti odkupnino. Ko so kradljivci odšli, smo dobili navodilo, da moramo spakirati vse potrebne stvari in oditi iz tabora za en dan.
Spakirale smo in odšle proti točki, do katere smo morale priti. Odšle smo iz tabora proti vasi Drašiči, pot do vasi je bila naporna, kajti bili so samo strmi klanci. Prišle smo do vasi in vprašale kam moramo dalje. Gospoda smo narobe razumele in narobe zavile, odšle smo po dolgi cesti navzdol. Ko smo prišle dol, smo ugotovile, da smo narobe zavile. Zato smo skoraj obupale. Mimo so se le redko peljali avtomobili, kar naenkrat pa so se mimo pripeljali policaji in ustavile smo jih, da vprašamo kam. Policaju je bilo težko razložiti kam moramo, zato je raje vprašal, če nas pelje. Bile smo za! Policaj je bil zelo prijazen, zapeljal nas je do nekega križišča in povedal kam moramo naprej. Zahvalile smo se in bile zelo vesele in vzklikale kakšno srečo imamo danes.
Hodile smo naprej in pri hiši prosile za vodo, gospa nam je natočila vodo in ko je prišla nazaj se nam je na obraz spet prikradel sladek nasmeh. Gospa nam je prinesla zraven pet čokoladic. Res super!
Nadaljevale smo pot in prišle do neke cerkve, odločile smo se da se bomo malo odpočile. Usedle smo se in pojedle naše čokoladice in razmišljale kje bomo spale. Ljudi v slamni vasi smo vprašale kje je najbližja župnija, a rekli so nam, da je tukaj ni! Bile smo potrte, saj nismo vedele kje bomo spale. Kar naenkrat pa je prišel gospod srednjih let in nas vprašal kdo smo in kam smo namenjene, povedale smo mu. Kar naenkrat pa je rekel: "Hočete prevoz do zgornje župnije?" Oče so se nam zasvetile, na usta se nam je zopet prikradel nasmeh. Spogledale smo se in rekle: "Če je možno se ne bomo branile!" Spakirale smo nahrbtnike v avto in že smo se peljale. Gospod nam je pokazal tudi bližnjico za pot domov, bile smo vesele. Prišli smo do župnišča in se gospodu duhovniku predstavile kdo smo in kakšen izziv imamo: "da si poiščemo prenočišče in v zameno pomagamo karkoli." Gospod duhovnik je bil prijazen in rekel, da ima nekaj dela za nas in da lahko tudi ostanemo. Bile smo vesele in si zopet govorile kakšno srečo imamo danes!
Zaenkrat pa še nismo prišle do cerkve Svete trojice, zato smo nahrbtnike pustile v župnišče v Radovici in se odpravile na naš cilj.V pol ure smo bile na vrhu. Do cerkve smo hodile po planinski poti in vmes zašle, zato smo hitro raje poiskale cesto in šle po cesti. Ko smo prišle do vrha, smo se slikale in šle pogledat na razgledni stolp. Odločile smo se, da gremo hitro nazaj, saj smo postajale pošteno lačne. Prihajale smo nazaj v vas in šle vprašat na kmetijo, če imajo kaj dela za v zameno nekaj hrane. Pometle smo dvorišče in pobrale gnile jabolke in slive. V zameno pa smo dobile 10 jajc, ki smo si jih celo pote tako zelo želele, vrečo krompirja, glavo zelja, vložene kumre in vloženo peso. Vse vesele smo odšle do župnišča in si pripravile za kosilo. Prišel je duhovnik in nam rekel, da bi lažje skuhale v kuhinji kot pa na našem gorilniku - zopet imamo sreče, ker je v kuhinji lažje kaj skuhati. Olupile smo krompir in si naredile pomfri, spekle pa smo si tudi zmešana zajca. Ampak bile smo brez kruha kot zanalašč in kot da bi kdo vedel kaj potrebujemo, se je mimo pripeljal pek! Tekle smo do tam in kupile štruco kruha, kajti v bližini ni bilo nobene trgovine. Najedle smo se, ura je ravno odbila ena. Poležavale smo malo na dvorišču, se smejale in imele fajn.
Začel je padati dež, k sreči je bila le manjša ploha. Ta čas pa tudi ni bilo doma duhovnika, da nam bi povedal kaj bi morale narediti. Ko je prišel smo vprašale kaj lahko pomagamo. Za delo smo dobile zlaganje drv. Zložile smo zelo velik kup drv, šlo nam je zelo hitro. Pohvaljene smo bile in pokazali so nam kje bomo spale. V sobi smo si pripravile stvari in se igrale igrice, pele in se zabavale. Bil je že večer... V sobo je prišla kuharica in nas vprašala, če bomo jedle palačinke! Oooooo, oči so se nam zopet zasvetile! Ničesar se ne bomo branile smo rekle. Dobile smo cel vrh palačink, ki smo jih hitro pojedle, kajti lahkota je bila grozna. V hiši je bila kopalnica in zares se nismo branile vode, da se na bi stuširale in se končno po enem tednu usedle na wc školjko! NORO! Res super občutek! Po vsem tem smo se odpravile spat, saj smo mislile da nas naslednji dan čaka naporna pot. Zjutraj smo se uredile in pripravile za na pot. Preden pa smo odšle na pot, se je pripeljal gospod, ki na je prejšnji dan peljal do župnišča. Vprašal nas je, če se hočemo peljati. Zopet se nam je nasmehnila sreča! Rekle smo, da se prevoza ne bi branile. Zopet smo spakirale nahrbtnike v avto in se peljale do Božakovega. Na poti smo se ustavili v trgovini v Metliki, kajti čokolade že dolgo nismo videle. Na poti iz Metlike smo videle BOBRE, sklonile smo se, a bobri so nas vseeno videli. Prispele smo v tabor, izvajale klic in bile zopet sprejete v tabor!
SKAVT SE ZNAJDE!
Za vsem tem pa je to, da smo imlee zares veliko srečo ta dva dni!
pišejo Sergeja, Klara, Pija, Karmen in Lara
ob 12.00 so se vodi vrnili iz potepa.
POROČILO: vod Metuljev
Vsi smo zaspali po naporni noči, ko je kar naenkrat nekdo začel piskat, vedeli smo, da je to alarm in moramo vsi takoj vstati in iti iz šotorov. Ko smo prišli ven, smo takoj vedeli, za kaj gre. Ukradli so nam zastavo in morali smo narediti odkupnino. Ko so kradljivci odšli, smo dobili navodilo, da moramo spakirati vse potrebne stvari in oditi iz tabora za en dan.
Spakirale smo in odšle proti točki, do katere smo morale priti. Odšle smo iz tabora proti vasi Drašiči, pot do vasi je bila naporna, kajti bili so samo strmi klanci. Prišle smo do vasi in vprašale kam moramo dalje. Gospoda smo narobe razumele in narobe zavile, odšle smo po dolgi cesti navzdol. Ko smo prišle dol, smo ugotovile, da smo narobe zavile. Zato smo skoraj obupale. Mimo so se le redko peljali avtomobili, kar naenkrat pa so se mimo pripeljali policaji in ustavile smo jih, da vprašamo kam. Policaju je bilo težko razložiti kam moramo, zato je raje vprašal, če nas pelje. Bile smo za! Policaj je bil zelo prijazen, zapeljal nas je do nekega križišča in povedal kam moramo naprej. Zahvalile smo se in bile zelo vesele in vzklikale kakšno srečo imamo danes.
Hodile smo naprej in pri hiši prosile za vodo, gospa nam je natočila vodo in ko je prišla nazaj se nam je na obraz spet prikradel sladek nasmeh. Gospa nam je prinesla zraven pet čokoladic. Res super!
Nadaljevale smo pot in prišle do neke cerkve, odločile smo se da se bomo malo odpočile. Usedle smo se in pojedle naše čokoladice in razmišljale kje bomo spale. Ljudi v slamni vasi smo vprašale kje je najbližja župnija, a rekli so nam, da je tukaj ni! Bile smo potrte, saj nismo vedele kje bomo spale. Kar naenkrat pa je prišel gospod srednjih let in nas vprašal kdo smo in kam smo namenjene, povedale smo mu. Kar naenkrat pa je rekel: "Hočete prevoz do zgornje župnije?" Oče so se nam zasvetile, na usta se nam je zopet prikradel nasmeh. Spogledale smo se in rekle: "Če je možno se ne bomo branile!" Spakirale smo nahrbtnike v avto in že smo se peljale. Gospod nam je pokazal tudi bližnjico za pot domov, bile smo vesele. Prišli smo do župnišča in se gospodu duhovniku predstavile kdo smo in kakšen izziv imamo: "da si poiščemo prenočišče in v zameno pomagamo karkoli." Gospod duhovnik je bil prijazen in rekel, da ima nekaj dela za nas in da lahko tudi ostanemo. Bile smo vesele in si zopet govorile kakšno srečo imamo danes!
Zaenkrat pa še nismo prišle do cerkve Svete trojice, zato smo nahrbtnike pustile v župnišče v Radovici in se odpravile na naš cilj.V pol ure smo bile na vrhu. Do cerkve smo hodile po planinski poti in vmes zašle, zato smo hitro raje poiskale cesto in šle po cesti. Ko smo prišle do vrha, smo se slikale in šle pogledat na razgledni stolp. Odločile smo se, da gremo hitro nazaj, saj smo postajale pošteno lačne. Prihajale smo nazaj v vas in šle vprašat na kmetijo, če imajo kaj dela za v zameno nekaj hrane. Pometle smo dvorišče in pobrale gnile jabolke in slive. V zameno pa smo dobile 10 jajc, ki smo si jih celo pote tako zelo želele, vrečo krompirja, glavo zelja, vložene kumre in vloženo peso. Vse vesele smo odšle do župnišča in si pripravile za kosilo. Prišel je duhovnik in nam rekel, da bi lažje skuhale v kuhinji kot pa na našem gorilniku - zopet imamo sreče, ker je v kuhinji lažje kaj skuhati. Olupile smo krompir in si naredile pomfri, spekle pa smo si tudi zmešana zajca. Ampak bile smo brez kruha kot zanalašč in kot da bi kdo vedel kaj potrebujemo, se je mimo pripeljal pek! Tekle smo do tam in kupile štruco kruha, kajti v bližini ni bilo nobene trgovine. Najedle smo se, ura je ravno odbila ena. Poležavale smo malo na dvorišču, se smejale in imele fajn.
Začel je padati dež, k sreči je bila le manjša ploha. Ta čas pa tudi ni bilo doma duhovnika, da nam bi povedal kaj bi morale narediti. Ko je prišel smo vprašale kaj lahko pomagamo. Za delo smo dobile zlaganje drv. Zložile smo zelo velik kup drv, šlo nam je zelo hitro. Pohvaljene smo bile in pokazali so nam kje bomo spale. V sobi smo si pripravile stvari in se igrale igrice, pele in se zabavale. Bil je že večer... V sobo je prišla kuharica in nas vprašala, če bomo jedle palačinke! Oooooo, oči so se nam zopet zasvetile! Ničesar se ne bomo branile smo rekle. Dobile smo cel vrh palačink, ki smo jih hitro pojedle, kajti lahkota je bila grozna. V hiši je bila kopalnica in zares se nismo branile vode, da se na bi stuširale in se končno po enem tednu usedle na wc školjko! NORO! Res super občutek! Po vsem tem smo se odpravile spat, saj smo mislile da nas naslednji dan čaka naporna pot. Zjutraj smo se uredile in pripravile za na pot. Preden pa smo odšle na pot, se je pripeljal gospod, ki na je prejšnji dan peljal do župnišča. Vprašal nas je, če se hočemo peljati. Zopet se nam je nasmehnila sreča! Rekle smo, da se prevoza ne bi branile. Zopet smo spakirale nahrbtnike v avto in se peljale do Božakovega. Na poti smo se ustavili v trgovini v Metliki, kajti čokolade že dolgo nismo videle. Na poti iz Metlike smo videle BOBRE, sklonile smo se, a bobri so nas vseeno videli. Prispele smo v tabor, izvajale klic in bile zopet sprejete v tabor!
SKAVT SE ZNAJDE!
Za vsem tem pa je to, da smo imlee zares veliko srečo ta dva dni!
pišejo Sergeja, Klara, Pija, Karmen in Lara